Že v prejšnjem blogu sem se dotaknila teme o našem igranju različnih vlog, o nošenju maske. Kot da se želimo skriti, kot da nočemo pokazati svetu, kakšni smo v resnici.
Že kot majhne otroke so nas starši na vse načine poskušali “prevzgojiti”, seveda v dobri veri, da delajo prav (da ne bo pomote; isto delamo starši tudi danes). “Prevzgojiti” pomeni, da so nam vcepljali v glavo vse norme okolja, spreminjali so nas iz črne ovce v belo ovco, da se bomo vklopili v sistem. Ker bog ne daj, da bi bil tvoj otrok drugačen, ker je potem čuden in ga družba ne sprejema. Ker vsak posameznik, ki odstopa iz normativov, je moteč. Dandanes se ta izstopanja kažejo pri otrocih tudi v obliki avtizma, hiperaktivnosti, motnjo ADHD,… Ali pa fenomen indigo otrok, ki burijo duhove našega sistema, saj se ne vkapljajo v našo materialno in mentalno strukturo, katerega vladar je ego. Pa je res, da te motnje niso bile prisotne v tolikšni meri tudi v prejšnji generaciji? Ali pa družba ni bila pozorna na to, saj so bili bolj “uspešni” v prevzgajanju? Ali pa na svet prihaja vse več otrok, ki so eni izmed znanilcev novega obdobja človeštva, ki temelji na višjih dimenzijah zavedanja?
Da se vrnem nazaj na igranje vlog. V nas prevladuje razum, ne znamo pa več slišati našega bita, kaj si on želi, s kakšnim poslanstvom smo sploh prišli na ta svet. Zato hodimo po poti, ki nam jo riše naš ego. In smo ponosni na to, saj nas sistem treplja po ramenih, ker delamo v njegovo dobro. Pa smo zaradi tega srečni? Poglejmo v svoje srce, v svojo dušo, spoznajmo se s samim s seboj in začnimo živeti po svojih normah, ne po normah sistema. Osvobodimo ujete sanje in želje ter poletimo po svoje, svobodni kot ptica brez meja!
