Poskusi: kako vstaneš s stola?
Usedi se tako, da imaš stopala na tleh. Preden vstaneš, opazi, kako sediš. Kje čutiš težo telesa? Kako dihaš? Nato enkrat vstani na svoj običajni način in se spet usedi.
Zdaj gib ponovi nekoliko počasneje. Opazuj, kdaj se začne teža premikati proti stopalom. Se nagneš naprej? Kaj se zgodi z glavo, hrbtom in dihom? Ali pri vstajanju stisneš čeljust ali dvigneš ramena?
Ničesar ni treba popravljati. Lahko le nekajkrat poskusiš in opazuješ, ali se občutek pri vsakem poskusu nekoliko spremeni. Če ti gib povzroča bolečino ali nelagodje, ga zmanjšaj oziroma raziskovanje opusti.

Manj napora ne pomeni manj gibanja
Ko govorim o manj napora, ne mislim, da mora biti vsak gib počasen ali da se nikoli ne smemo potruditi. Gre za razliko med naporom, ki ga za neko dejavnost potrebujemo, in napetostjo, ki se ji pridruži iz navade.
Morda pri delu z računalnikom napneš ramena, čeprav tipkajo predvsem prsti. Morda pri obračanju glave zadržiš dih. Ko takšne podrobnosti opaziš, se odpre možnost, da poskusiš drugače. Včasih že majhna sprememba v tem, kako razporediš težo ali kako pri gibu sodelujejo različni deli telesa, spremeni celoten občutek.

Kako to raziskujemo pri Feldenkrais lekcijah?
Pri skupinski lekciji učenja lahkotnega gibanja učitelj z jasnimi navodili vodi skozi zaporedje nežnih gibov. Ne pokaže enega »pravilnega« načina, ki bi ga morali vsi ponoviti. Povabi te, da raziskuješ, primerjaš občutke in poiščeš obseg giba, ki ti ustreza.
Med lekcijo so dobrodošli premori. Gibov ne izvajamo na silo in ne tekmujemo, kdo zmore več. Pogosto se vprašamo: Kaj opazim, če naredim manj? Ali lahko poskusim še kako drugače?
To radovednost lahko odneseš s seboj v vsakdan: v način, kako sediš, hodiš, se obrneš ali vstaneš. Namen ni, da ves čas nadzoruješ svoje telo. Dovolj je, da občasno prisluhneš občutku in opaziš, kakšne izbire imaš.

Majhno povabilo za vsakdan
Naslednjič, ko vstaneš s stola, se obrneš ali sežeš po nečem, si vzemi trenutek in opazi, kako to narediš. Ali zadržiš dih? Se napne še kakšen del telesa, ki pri gibu ne sodeluje? Bi šlo tudi nekoliko drugače?

Ni ti treba iskati popolnega giba. Že to, da postaneš radovedna/radoveden in opaziš svoje navade, je lahko začetek odkrivanja novih možnosti.

The post Kako lahkotno se gibljemo v vsakdanjem življenju? appeared first on OAZA ENERGIJE.

Že kot majhne otroke so nas starši na vse načine poskušali “prevzgojiti”, seveda v dobri veri, da delajo prav (da ne bo pomote; isto delamo starši tudi danes). “Prevzgojiti” pomeni, da so nam vcepljali v glavo vse norme okolja, spreminjali so nas iz črne ovce v belo ovco, da se bomo vklopili v sistem. Ker bog ne daj, da bi bil tvoj otrok drugačen, ker je potem čuden in ga družba ne sprejema. Ker vsak posameznik, ki odstopa iz normativov, je moteč. Dandanes se ta izstopanja kažejo pri otrocih tudi v obliki avtizma, hiperaktivnosti, motnjo ADHD,…  Ali pa fenomen indigo otrok, ki burijo duhove našega sistema, saj se ne vkapljajo v našo materialno in mentalno strukturo, katerega vladar je ego. Pa je res, da te motnje niso bile prisotne v tolikšni meri tudi v prejšnji generaciji? Ali pa družba ni bila pozorna na to, saj so bili bolj “uspešni” v prevzgajanju? Ali pa na svet prihaja vse več otrok, ki so eni izmed znanilcev novega obdobja človeštva, ki temelji na višjih dimenzijah zavedanja?

Da se vrnem nazaj na igranje vlog. V nas prevladuje razum, ne znamo pa več slišati našega bita, kaj si on želi, s kakšnim poslanstvom smo sploh prišli na ta svet. Zato hodimo po poti, ki nam jo riše naš ego. In smo ponosni na to, saj nas sistem treplja po ramenih, ker delamo v njegovo dobro. Pa smo zaradi tega srečni? Poglejmo v svoje srce, v svojo dušo, spoznajmo se s samim s seboj in začnimo živeti po svojih normah, ne po normah sistema. Osvobodimo ujete sanje in želje ter poletimo po svoje, svobodni kot ptica brez meja!

The post Ne bodi kar nisi appeared first on OAZA ENERGIJE.

Pa vendar imamo vse možnosti, da imamo srečno in kvalitetno življenje. Saj v osnovi je življenje zelo enostavno. Samo pogled na majhnega otroka nam to več kot dovolj nazorno to pokaže. Kar rabi zdrav otroček? Ljubezen, dotike, okolje, v katerem se počuti varnega, zadovoljene osnovne biološke potrebe. Tak otroček je srečen, zadovoljen in enostavno uživa v vsakem trenutku. Je usklajen s samim seboj, v stiku z naravo in okoljem. Kako enostavno, kajne? A z leti si zakompliciramo življenje. Zapremo svojo dušo, izklopimo intuicijo ter delujemo racionalno kot sprogramiran motor. In potem smo začudeni, ker ne čutimo zadovoljstva, nismo srečni, kljub temu da nam v bistvu “nič ne manjka”. Manjka pa nam nekaj bistvenega; nismo v stiku s samim seboj, postali smo profesionalci v igranju neke vloge, za katero mislimo, da je prava. Pa je res prava za nas ali le želimo pokazati okolju “svoj” obraz, ki nam je v sami osnovi popolnoma tuj?

Zato ne bodimo, kar nismo, temveč odprimo svoje srce, svojo dušo. Povežimo se spet s samim seboj, poslušajmo svoj dih, bitje srca, naše odzive… Občutimo sočloveka, njegova čustva, intonacijo glasu, njegove unikatne gibe,… Ponovno se povežimo tudi z naravo, občudujmo zvok žuborenja potoka, šelestenja listov, plavajočega gibanja trave ob najmanjši sapici, lesket jutranje rose… Vse to in še neskončno morje drugih prizorov, občutenj, zvokov,… Kako lepo je življenje!

The post Življenje je lepo appeared first on OAZA ENERGIJE.