Že kot majhne otroke so nas starši na vse načine poskušali “prevzgojiti”, seveda v dobri veri, da delajo prav (da ne bo pomote; isto delamo starši tudi danes). “Prevzgojiti” pomeni, da so nam vcepljali v glavo vse norme okolja, spreminjali so nas iz črne ovce v belo ovco, da se bomo vklopili v sistem. Ker bog ne daj, da bi bil tvoj otrok drugačen, ker je potem čuden in ga družba ne sprejema. Ker vsak posameznik, ki odstopa iz normativov, je moteč. Dandanes se ta izstopanja kažejo pri otrocih tudi v obliki avtizma, hiperaktivnosti, motnjo ADHD,…  Ali pa fenomen indigo otrok, ki burijo duhove našega sistema, saj se ne vkapljajo v našo materialno in mentalno strukturo, katerega vladar je ego. Pa je res, da te motnje niso bile prisotne v tolikšni meri tudi v prejšnji generaciji? Ali pa družba ni bila pozorna na to, saj so bili bolj “uspešni” v prevzgajanju? Ali pa na svet prihaja vse več otrok, ki so eni izmed znanilcev novega obdobja človeštva, ki temelji na višjih dimenzijah zavedanja?

Da se vrnem nazaj na igranje vlog. V nas prevladuje razum, ne znamo pa več slišati našega bita, kaj si on želi, s kakšnim poslanstvom smo sploh prišli na ta svet. Zato hodimo po poti, ki nam jo riše naš ego. In smo ponosni na to, saj nas sistem treplja po ramenih, ker delamo v njegovo dobro. Pa smo zaradi tega srečni? Poglejmo v svoje srce, v svojo dušo, spoznajmo se s samim s seboj in začnimo živeti po svojih normah, ne po normah sistema. Osvobodimo ujete sanje in želje ter poletimo po svoje, svobodni kot ptica brez meja!

The post Ne bodi kar nisi appeared first on OAZA ENERGIJE.

Pa vendar imamo vse možnosti, da imamo srečno in kvalitetno življenje. Saj v osnovi je življenje zelo enostavno. Samo pogled na majhnega otroka nam to več kot dovolj nazorno to pokaže. Kar rabi zdrav otroček? Ljubezen, dotike, okolje, v katerem se počuti varnega, zadovoljene osnovne biološke potrebe. Tak otroček je srečen, zadovoljen in enostavno uživa v vsakem trenutku. Je usklajen s samim seboj, v stiku z naravo in okoljem. Kako enostavno, kajne? A z leti si zakompliciramo življenje. Zapremo svojo dušo, izklopimo intuicijo ter delujemo racionalno kot sprogramiran motor. In potem smo začudeni, ker ne čutimo zadovoljstva, nismo srečni, kljub temu da nam v bistvu “nič ne manjka”. Manjka pa nam nekaj bistvenega; nismo v stiku s samim seboj, postali smo profesionalci v igranju neke vloge, za katero mislimo, da je prava. Pa je res prava za nas ali le želimo pokazati okolju “svoj” obraz, ki nam je v sami osnovi popolnoma tuj?

Zato ne bodimo, kar nismo, temveč odprimo svoje srce, svojo dušo. Povežimo se spet s samim seboj, poslušajmo svoj dih, bitje srca, naše odzive… Občutimo sočloveka, njegova čustva, intonacijo glasu, njegove unikatne gibe,… Ponovno se povežimo tudi z naravo, občudujmo zvok žuborenja potoka, šelestenja listov, plavajočega gibanja trave ob najmanjši sapici, lesket jutranje rose… Vse to in še neskončno morje drugih prizorov, občutenj, zvokov,… Kako lepo je življenje!

The post Življenje je lepo appeared first on OAZA ENERGIJE.